V BOJU Z ODTUJENIM SVETOM

Nekoè sem bil fant, ki bi ga, najverjetneje, èe bi ga pogledali od daleè, obèudovali. Bil sem odliènjak v šoli, športnik, znal sem biti nasmejan, znal sem poslušati. A kljub številnim darom sem pogosto dobil oznako, da sem nesamozavesten. To me je dolgo razjedalo. Kako lahko ljudje, ki so navidezno obdarjeni toliko manj, živijo toliko bolj polno, samozavestno? Izhajajo iz sebe. Jaz pa sem vedno potreboval neko aktivnost, pogosto sem bil nemiren. Vsekakor sem za življenje stalno potreboval zunanje potrditve.

Kaj je Jezusa Kristusa naredilo velikega? Kaj je velikega naredilo Mohameda, Budo in ostale preroke? Vsi so izhajali iz sebe in imeli pogum sooèiti se s tem, kar jim je govorilo srce, in vztrajati tudi preko meje fi ziènega trpljenja… to je bila njihova moè in njihova zapušèina.

Moje »spreobrnjenje« se je zgodilo pri dopolnjenih 24 letih. Ko bi se s fakultete »moral« poèasi spustiti v svet odraslih, sem do tega zaèutil blazen odpor. Moji bližnji so rekli, da je to strah. Pa ni bil. Bil je odpor. Vedel sem, da sem prešibek, da bi moje dobro jedro uspel ohraniti v boju s »srcem« odtujenim svetom. Rabil sem èas in sem si ga vzel. Prepustil sem se obèutkom, iskrenim in ne prièakovanjem. Tako sem zaslišal glasove. Pravzaprav niso bili pravi glasovi. Bolj obèutki, ampak le-ti so jasno izražali svoje zahteve in me vodili od preizkušnje do preizkušnje. Verjel sem, da me vodi Bog, ki si je želel, da mu dokažem svojo vdanost. Najprej sem se moral odpovedati družbenemu statusu – izstopil sem iz družbe, odstopil od faksa, prekinil z veèino dejavnosti, v katere sem bil vkljuèen. Sledila so obdobja posta, sooèanja s fi zièno boleèino in zadnji, najbolj temeljni preizkus, obdobje odpovedi lastni volji in popolne predanosti Bogu. Ta preizkus je šel do takšne skrajnosti, da sem moral sredi ulice zamrzniti, kot da sem nor, in se ne meniti za mimoidoèe. Po vseh preizkusih – obdobje je trajalo 2 meseca – me je glas posadil na posteljo in rekel, naj le opazujem svoje dihanje. Dihanje je teklo poèasi vdih in izdih, vdih in izdih. Po nekaj urah je povsem obstalo, kot bi se povsem ustavilo. In èutil sem, kako se drobi nekakšna navidezna èelada na moji glavi. Ta se je razdelila v dve polovici, padla na tla in se razletela na košèke. Tedaj me je glas odpeljal na teraso od koder sem gledal navzdol nad mestom in videl, da svet, v katerem živimo, pravzaprav ni resnièen. Je le odsev sveta duš, kot je rekel Platon. Bistvo vsega je le ljubezen in kdor ji je sposoben resnièno slediti, bo delal velika dela, bo izkusil veliko veselje in hudo trpljenje. In na koncu bo celo izgubil svoje tuzemeljsko življenje. Od tega trenutka dalje se je zaèela moja pot nazaj v »ta« svet, kjer zdaj opravljam nalogo ljubezni. Velikokrat sem, ker sem strahopeten, nalogo preslišal, se obrnil proè … A vem, da je to zame in za druge izguba. Hkrati sem sreèen. Pot mi je bila dana in le moja odgovornost je, da ji sledim. To poskušam po svojih najboljših moèeh, kajti, kot je rekel apostol Pavel: »Gorje mi, èe tega ne bi poèel.«

Vsem sledilcem in poslušalcem glasov polagam na srce. Bodite pogumni. Bolj hrabri kot jaz. Slovenija in Slovenci smo, kjer smo, z razlogom in moramo se potruditi, da spet postanemo ljubeèi. To je naš namen. In življenje bo spet lepše.

Poslušalec in sledilec glasov

Objavljeno v: Kralji ulice, št. 107, april 2015, s.10.